Prepiri so normalen del partnerskega odnosa, saj se dve osebi ne strinjata vedno glede potreb, pričakovanj in načina reševanja vsakodnevnih težav. Težava zato ni že samo nesoglasje, temveč predvsem način, na katerega se z njim spopademo. Dober pogovor pomaga razumeti različna stališča, medtem ko nekatere navade spor samo poglobijo in za seboj pustijo zamero.
Med močnimi čustvi se hitro odzovemo bolj ostro, kot bi se v mirnejšem trenutku, zato je smiselno opazovati predvsem ponavljajoče se vzorce. Nekateri poskušamo zmagati za vsako ceno, drugi se pogovoru povsem umaknemo, tretji odpremo še vse stare zamere. Takšne reakcije so razumljive, vendar odnosa ne približajo rešitvi.
1. Želimo imeti prav
Med prepirom hitro začnemo braniti svoje stališče, kot bi šlo za razpravo z enim samim zmagovalcem. Takrat več energije namenimo dokazovanju napak druge osebe kot razumevanju problema, zaradi katerega je spor sploh nastal. Partner se zato začne braniti, pogovor pa se spremeni v izmenjavo očitkov, pri kateri prvotna tema postopoma izgine.
Bolj koristno je iskati rešitev, sprejemljivo za oba, namesto popolne potrditve lastnega pogleda. Včasih imata oba deloma prav, vendar situacijo doživljata drugače. Ko poskusimo razumeti tudi partnerjev pogled, ne izgubljamo svojega stališča, ampak dobimo več informacij za dogovor.
2. Odpiramo stare zamere
Pogovor o eni težavi hitro postane veliko težji, ko vanj vključimo še dogodke izpred več mesecev ali let. Stare napake uporabljamo kot dodatne dokaze, nato se morata oba braniti pred več očitki hkrati. Posledično nihče več ne ve natančno, katero težavo pravzaprav rešujemo, občutek nepravičnosti pa postaja vse močnejši.
Pretekle težave imajo mesto v pogovoru takrat, ko še niso bile razrešene in dejansko vplivajo na sedanji odnos. Tudi v tem primeru jih je bolje obravnavati ločeno in dovolj mirno. Če pri vsakem novem nesoglasju odpremo celotno zgodovino odnosa, partner dobi občutek, da nobena napaka nikoli zares ne ostane v preteklosti.
3. Napadamo osebnost partnerja
Velika razlika je med kritiko določenega vedenja in napadom na osebnost. Stavek o neopravljeni obveznosti se nanaša na konkreten dogodek, medtem ko oznake o lenobi, sebičnosti ali nezanesljivosti hitro prizadenejo precej globlje. Takšne besede pogovor premaknejo stran od rešitve ter ustvarijo potrebo po obrambi lastnega značaja.
Veliko bolj učinkovito je opisati konkretno situacijo in njen vpliv na naše počutje. Namesto splošnih ocen povemo, kaj nas je zmotilo in kaj bi si v podobni situaciji želeli prihodnjič. S tem partnerju damo možnost odziva na dejanski problem, ne pa na žaljivo oznako, proti kateri se bo skoraj zagotovo začel braniti.
4. Pogovor prekinemo brez dogovora
Včasih postanejo čustva tako močna, da nadaljevanje pogovora ne vodi več nikamor. Kratek premor je tedaj smiseln, vendar nenaden odhod brez pojasnila druga oseba hitro razume kot kaznovanje ali zavračanje. Še težje postane, kadar se ena stran po prepiru več ur ali dni izogiba vsakemu pogovoru ter partnerja pušča v negotovosti.
Boljše je povedati, da potrebujemo nekaj časa za umiritev, hkrati pa določiti približen trenutek za nadaljevanje pogovora. Tako premor ne pomeni pobega pred problemom, ampak način za zmanjšanje napetosti. Ko se čustva nekoliko umirijo, se lažje vrnemo k temi brez kričanja, prekinjanja in besed, ki bi jih pozneje obžalovali.
5. Pričakujemo takojšnjo rešitev
Vsakega spora ni mogoče zaključiti v enem pogovoru. Nekatere teme vključujejo denar, družino, skupno prihodnost ali različne življenjske prioritete, zato potrebujemo več časa za premislek. Pritisk po takojšnjem dogovoru hitro pripelje do navideznega kompromisa, s katerim eden od partnerjev v resnici ni zadovoljen.
Včasih je bolj smiselno določiti naslednji korak in se k temi vrniti pozneje. Pomembno je, da pogovor ostane odprt in se ne spremeni v neskončno odlašanje. Pri ponavljajočih se konfliktih, kjer vedno pridemo do iste točke brez napredka, je smiselno razmisliti tudi o partnerskem svetovanju, predvsem kadar oba želita odnos izboljšati.


